Pa da slučajno ne boš vzela tega resno, anoreksija! Za prav nič ti nisem hvaležna! Kot sem nedolgo nazaj pisala v članku, zaradi tebe še danes ne živim tako kot bi najbrž drugače živela. Anoreksija, za vedno si mi prikrojila življenje. Ali pa si se morda pojavila le zato, ker sem že imela prikrojeno življenje? Si mi morda želela pokazati le to? Si me že v otroštvu prepoznala kot ranljivo deklico, kot nekoga, ki bo v življenju vedno izstopalo iz množice? Anoreksija, ali si morda celo pametna?!

Priznam ti, anoreksija, ranljiva sem. In krhka. Čeprav navzven tega ni opaziti. Navzven morda res delujem trdna kot skala. Kot nekdo, ki se ničesar ne boji in nekdo, ki v rokah drži cel svet. Od nekdaj je bilo tako. Kar sem si zadala, to sem dosegla. To me je naredilo pametno, inteligentno, močno, borbeno, zavzeto in s ciljem. In kot taka sem marsikoga očarala. Še celo sama sebe sem videla kot nekoga, ki mu uspeva in dobro gre. V očeh vseh sem bila to, le anoreksija je bila tista, ki je nisem preslepila. Anoreksija je zavohala krhkost. Zavohala je nekoga, v katerega se bo z lahkoto naselila. Ker znotraj te ”skale”, se je skrivala le deklica, ki je mogla čas, v katerem so se drugi zabavali, nekako preživeti. Z nečim, kar bi jo zamotilo od njene vedno prisotne misli, da je sama. Da je nihče noče. Da niti ne zna biti z drugimi. In anoreksija je preprosto hotela to dekle zbuditi. Ji pokazati realnost.

Ja, anoreksija, uspelo ti je! Zasidrala si se v meni in mi devet let naredila mučnih, takšnih kakršnih si res ne bi privoščila, in ne pa takih, kakršne bi normalen najstnik moral imeti! Ampak prav imaš, anoreksija, – nisem normalna! Ha, kako se to sliši! Čudaško! Ampak saj po svoje sem pa res en tak mali čudakec. Pa kaj naj? Mislim, da me je anoreksija resnično zbudila. Če sem vse do zdaj sama sebe imela za nekakšno napako, ki niti nimam pojma po kakšnem nesrečnem naključju je nastala, se imam zdaj za osebo, ki je pač nekoliko drugačna. Pa morda niti nisem tako zelo drugačna, tako zelo čudaška, le dogodki v mojem življenju so me naredili takšno. Če bi se mi pripetilo kaj drugega, verjamem, da bi tudi jaz bila drugačna. Vendar na potek dogodkov ne moremo vplivati, pa tudi, če mislimo, da lahko. Tako nam je usojeno in morda bi morali vsi verjeti v usodo. Morda pa se res vse zgodi z nekim pomenom ali namenom. Mogoče so se tudi dogodki, ki so se zgodili meni, zgodili z nekim namenom. Le kdo bi to vedel. Najbrž še anoreksija ne pozna tega odgovora. Ona se preprosto samo je zgodila, ker mi je bilo tako usojeno. Bila je le en del moje usode, mojega življenja. Del življenja, ki je zdaj mimo in počakati moram ter se prepustiti temu, kar mi bo svet prinesel v prihodnje. Zagotovo pa je anoreksija imela nek posredni vpliv na to.